Bi znali prečkati mestni trg, če ne bi videli ničesar?
Kaj se zgodi, ko za nekaj minut zapremo oči in poskusimo prečkati mestni trg? Robnik, stopnice, nepravilno parkiran avtomobil ali neustrezno postavljena ovira lahko nenadoma postanejo veliko večji problem, kot smo si predstavljali. Prav takšne izkušnje je letos ponudil Dan mobilnosti invalidov v Mariboru.
Na Trgu Leona Štuklja je bilo mogoče izzive, s katerimi se srečujejo osebe z oviranostmi, za nekaj trenutkov spoznati nekoliko drugače – ne zgolj skozi besede, temveč skozi lastno izkušnjo. Dogodek, ki poteka v okviru Evropskega tedna mobilnosti, je v ospredje postavil vsakodnevno mobilnost oseb z različnimi oblikami oviranosti in vprašanje, kako ustvariti mesto, po katerem se lahko samostojno in varno premikajo prav vsi. Letošnji Evropski teden mobilnosti namreč poteka pod sloganom »Mobilnost za vse«.
Mesto brez ovir nastaja korak za korakom
Župan Mestne občine Maribor, Saša Arsenovič, je izpostavil projekte, s katerimi mesto izboljšuje dostopnost javnega prostora: »Mesto lahko spreminjamo samo skupaj in to tudi dobro počnemo. Imamo največ elektrificiranih avtobusov, 41 novih, v Sloveniji, kar pomeni manj hrupa, manj CO₂ pa še novi so. Imamo največjo uporabo MBajka verjetno na svetu po kolesu na osebo, 42 delujočih postaj in že 17 let sodelujemo v projektu Občina po meri invalidov. Eno je sodelovati, drugo pa je stvari spreminjati. In mesto spreminjamo v mesto brez robnikov.«
Pri prizadevanjih za boljšo dostopnost ima pomembno vlogo tudi Svet invalidov Mestne občine Maribor. Njegov predsednik Milan Kotnik poudarja, da je napredek mogoč predvsem takrat, ko različni ljudje in institucije stopijo skupaj: »V svetu invalidov si prizadevamo za večjo vključenost in boljšo dostopnost, seveda pri tem sodelujemo tako z vsemi uradi Mestne občine Maribor kot z vodstvom občine. Še naprej si bomo prizadevali za dostopnost, občina je prijazna invalidom, veliko dela pa je še pred nami. Trudimo se vsak po svojih najboljših močeh, ampak zelo pomembno je, da mi to delamo skupaj z roko v roki, tako slišeči, invalidi, gluhi, slepi, najmlajši in najstarejši.«
Ko zapreš oči, mesto nenadoma postane drugačno
Mesto, po katerem se vsak dan sprehajamo, verjetno precej dobro poznamo – dokler ne zapremo oči. Takrat lahko že nekaj stopnic, robnik, napačno postavljen predmet ali neustrezno urejena pot postanejo precej večja ovira, kot si predstavljamo. Obiskovalci so zato lahko preizkusili interaktivni poligon in občutili, kako se je premikati po prostoru, kadar se ne moremo zanesti na vid.
Jaka Lavtar iz Zavoda Brez ovir in TaktilPro je pojasnil: »V Zavodu Brez ovir smo danes pripravili poligon iz taktilnih oznak in ovir, kjer lahko obiskovalci z belo palico, zakritimi očmi in psom vodičem preizkusijo, kako se po mestu gibajo slepi in slabovidni. Takšna izkušnja hitro pokaže, kako pomembno je dobro načrtovano dostopno mestno okolje in kako pomemben je talni taktilni sistem za osebe z okvaro vida. Taktilne oznake so za videče pogosto skoraj neopazen del mestne infrastrukture. Za človeka z okvaro vida pa lahko predstavljajo pomembno informacijo, ki mu pomaga pri orientaciji in samostojnem gibanju.«
Dresirani psi za pomoč osebam z oviranostmi
Posebno mesto na dogodku so imeli tudi psi vodiči in psi pomočniki. Njihova vloga daleč presega zgolj pomoč in spremstvo pri premagovanju prostora – človeku lahko omogočajo večjo samostojnost, varnost in kakovostnejše vključevanje v vsakdanje življenje. Dresura psov traja približno dve leti in pol, nato pa se mora na skupno življenje in delo navaditi še njegov uporabnik.
Predsednica Slovenskega združenja inštruktorjev, Centra za šolanje psov vodičev in psov pomočnikov SLO-CANIS Darinka Lečnik Urbancl je razložila: »Šolamo pse pomočnike za gibalno ovirane in pse vodiče za slepe in slabovidne osebe ter tudi za epileptike, zdaj pa pripravljamo tudi prvega psa za osebo, ki ima posttravmatsko stresno motnjo (PTSD), izšolali smo tudi nekaj terapevtskih psov. Letos smo dokončali dva standarda: Evropski standard za pse pomočnike in Nacionalni standard za terapevtske pse, v katerih so jasna merila za strokovno delo ter posredovanje s pomočjo terapevtskih psov. Gre za prvi tovrstni standard v Evropi, katerega namen je terapevtskim psom zagotoviti enako veljavo kot drugim delovnim psom.«
Tudi terapevtski psi imajo namreč v svetu pomoči ljudem vse pomembnejšo vlogo. Včasih je dovolj že njihova mirna prisotnost, dotik ali pogled, da se človek počuti bolj sproščeno in povezano z okolico. Prav v tem je njihova posebna vrednost: človeku ne pomagajo le premagovati ovir, temveč mu lahko pomagajo, da se jih loti z več poguma.
Oglejte si tudi prispevek Televizije Maribor: